presented by www.alltrails.com (former www.everytrail.com)
Ne spomnim se tako dolgega kolesarskega posta. Vreme v drugem delu novembra in v decembru me je odvračalo od kolesarskih podvigov. Čeprav sem imel nekajkrat vse pripravljeno za dopoldanski premik na vzhod ali zahod Slovenije, me je jutranja analiza vremena, satelitskih posnetkov, WEB kamer, odvrnila od lepih kolesarskih namenov...
Zadnji dan v letu ne damo! Tradicija zadnjih let je taka, da se odpelje Slavnik, če ne padajo sekire iz neba. Leto nazaj sicer niso, je pa bil bolj smotren pobeg iz deževnega zahodnega in osrednjega dela Slovenije proti vzhodu. Tam imajo tudi lepo kolesarsko silvestrsko prireditev...
Analiza vremena je letos prinesla zaključek, da gremo zopet na Slavnik in če bo volja (beri: kondicija), še malo naokoli. Na žalost je bolezen skrčila udeležence samo na en par kolesarskih odvisnežev. Jutranji mraz pri -7 stopinjah v Ljubljanski kotlini naju s Slavcem ni odvrnil od namenov, le nameščanje kolesarskega prtljažnika je bilo za okončine na rokah malce neprijetno... Na Kozini je termometer v avtomobilu kazal za naju že spodbudnih 0 stopinj. Pedala sva začela vrteti na koncu industrijske cone v Hrpeljah, kjer se začne makadamska pot na Slavnik. Vzpon je potekal v sončnem vremenu brez vetra in prometa. Na vrhu Slavnika se iz juga privlekla visoka oblačnost, ki je za nekaj časa pokvarila vremensko razpoloženje na vrhu.
V koči na Slavniku sva si privoščila daljši postanek. Okoli vroče peči sva si posušila nekaj premočenih oblačil, medtem pa sva popila topel domač čaj, radler in odličen brinjevec. Tako ODLIČEN, da bi ga lahko v lekarnah dobil na recept!
Sledil je spust do Podgorja, volja je bila odlična tudi za nadaljevanje poti preko Kraškega roba do vasi Podpeč. Od tam je sledil vzpon nazaj čez Kraški rob do vasi Črnotiče. Sledil je kratek vzpon do glavne ceste Črnotiče-Podgorje. Od tam pa se kolovoz vije ob železniški progi do vasi Prešnica. Sledi strm vzpon dobrih 150 višinskih metrov do ceste, ki pelje iz Hrpelj do Slavnika. Ostal je le še kratek spust do izhodišča, kjer sva si ob pospravljanju opreme in preoblačenju v civilno opravo privoščila pivo, ki naju je čakalo v avtomobilu pri ravno pravi temperaturi.
Sledilo je še iskanje picerije, ki bi bila odprta v popoldanskem času na zadnji dan v letu. Našla sva jo na Lukovici pri Brezovici, Pod gradom 5, kjer imajo odprto tudi takrat, ko drugje ne!
Dobra je bila...
Pot:
Hrpelje-Slavnik-Podgorje-Podpeč-Črnotiče-ob progi-Prešnica-Hreplje
Višinski profil:
Zaključek leta je vedno privlačen za statistike, ki računajo, primerjajo, analazirajo... Letos ne bom dolgovezil s številkami kot prejšna leta, saj so bile zopet rekordne. Marsikdo misli, da pretiravam, obstajajo pa tudi hujši osebki, kot npr. Kalanov Tone, ki skoraj vsak dan obišče svojo sveto goro.
Kolesarska pot me je vodila k naslednjimi novimi kraji: Dornberk, Železna vrata, Kostanjevica na Krasu, Kobjeglava, Komen, Renče, Šentjur, Paneče, Lisca, Jurklošter, Lopaca, Slajka, Zavratec, Štajerska Kramarica, Pudgarsko, Bistra, Planina Grohat, Monte Zoncolan, Spodnja Davča, Petrovo Brdo, Godovič, Col, Podkraj, Kalce, Tičje Brdo, Mrovljev Grič, Podpleče, Nackov graben, Dobrovo, Golo Brdo, Kolovrat, Kambreško, Kuk, Korada, Izlake, Partizanski vrh, Mrzlica, Čebine, Solkan, Kojsko, Lig, Ročinj, Most na Soči, Čepovan, Lokve, Trnovo, Mozirska koča, Dom na Smrekovcu, Podpeč...
Leto sem zaključil z nočnim pohodom na Koreno in nasploh brez hujših padcev in poškodb.
Srečno, zdravo in uspešno leto 2011!
