Silvestrska na Slavnik / On Slavnik mountain at the Last Day Of The Year

presented by www.alltrails.com (former www.everytrail.com)

Ne spomnim se tako dolgega kolesarskega posta. Vreme v drugem delu novembra in v decembru me je odvračalo od kolesarskih podvigov. Čeprav sem imel nekajkrat vse pripravljeno za dopoldanski premik na vzhod ali zahod Slovenije, me je jutranja analiza vremena, satelitskih posnetkov, WEB kamer, odvrnila od lepih kolesarskih namenov...

Zadnji dan v letu ne damo! Tradicija zadnjih let je taka, da se odpelje Slavnik, če ne padajo sekire iz neba. Leto nazaj sicer niso, je pa bil bolj smotren pobeg iz deževnega zahodnega in osrednjega dela Slovenije proti vzhodu. Tam imajo tudi lepo kolesarsko silvestrsko prireditev...

Analiza vremena je letos prinesla zaključek, da gremo zopet na Slavnik in če bo volja (beri: kondicija), še malo naokoli. Na žalost je bolezen skrčila udeležence samo na en par kolesarskih odvisnežev. Jutranji mraz pri -7 stopinjah v Ljubljanski kotlini naju s Slavcem ni odvrnil od namenov, le nameščanje kolesarskega prtljažnika je bilo za okončine na rokah malce neprijetno... Na Kozini je termometer v avtomobilu kazal za naju že spodbudnih 0 stopinj. Pedala sva začela vrteti na koncu industrijske cone v Hrpeljah, kjer se začne makadamska pot na Slavnik. Vzpon je potekal v sončnem vremenu brez vetra in prometa. Na vrhu Slavnika se iz juga privlekla visoka oblačnost, ki je za nekaj časa pokvarila vremensko razpoloženje na vrhu.

V koči na Slavniku sva si privoščila daljši postanek. Okoli vroče peči sva si posušila nekaj premočenih oblačil, medtem pa sva popila topel domač čaj, radler in odličen brinjevec. Tako ODLIČEN, da bi ga lahko v lekarnah dobil na recept!

Sledil je spust do Podgorja, volja je bila odlična tudi za nadaljevanje poti preko Kraškega roba do vasi Podpeč. Od tam je sledil vzpon nazaj čez Kraški rob do vasi Črnotiče. Sledil je kratek vzpon do glavne ceste Črnotiče-Podgorje. Od tam pa se kolovoz vije ob železniški progi do vasi Prešnica. Sledi strm vzpon dobrih 150 višinskih metrov do ceste, ki pelje iz Hrpelj do Slavnika. Ostal je le še kratek spust do izhodišča, kjer sva si ob pospravljanju opreme in preoblačenju v civilno opravo privoščila pivo, ki naju je čakalo v avtomobilu pri ravno pravi temperaturi.

Sledilo je še iskanje picerije, ki bi bila odprta v popoldanskem času na zadnji dan v letu. Našla sva jo na Lukovici pri Brezovici, Pod gradom 5, kjer imajo odprto tudi takrat, ko drugje ne!

Dobra je bila...

Pot:
Hrpelje-Slavnik-Podgorje-Podpeč-Črnotiče-ob progi-Prešnica-Hreplje

Višinski profil:

Zaključek leta je vedno privlačen za statistike, ki računajo, primerjajo, analazirajo... Letos ne bom dolgovezil s številkami kot prejšna leta, saj so bile zopet rekordne. Marsikdo misli, da pretiravam, obstajajo pa tudi hujši osebki, kot npr. Kalanov Tone, ki skoraj vsak dan obišče svojo sveto goro.

Kolesarska pot me je vodila k naslednjimi novimi kraji: Dornberk, Železna vrata, Kostanjevica na Krasu, Kobjeglava, Komen, Renče, Šentjur, Paneče, Lisca, Jurklošter, Lopaca, Slajka, Zavratec, Štajerska Kramarica, Pudgarsko, Bistra, Planina Grohat, Monte Zoncolan, Spodnja Davča, Petrovo Brdo, Godovič, Col, Podkraj, Kalce, Tičje Brdo, Mrovljev Grič, Podpleče, Nackov graben, Dobrovo, Golo Brdo, Kolovrat, Kambreško, Kuk, Korada, Izlake, Partizanski vrh, Mrzlica, Čebine, Solkan, Kojsko, Lig, Ročinj, Most na Soči, Čepovan, Lokve, Trnovo, Mozirska koča, Dom na Smrekovcu, Podpeč...

Leto sem zaključil z nočnim pohodom na Koreno in nasploh brez hujših padcev in poškodb.

Srečno, zdravo in uspešno leto 2011!

Prvi sneg v zimi 2010/11

presented by www.j-berkemeier.de

Res je, da je v višjih legah prvi sneg pobelil vrhove Polhograjskih dolomitov že konec oktobra, vendar je za nižince prvi sneg prišel v petek 26.11.2010. V Polhograjcih je sneg začel padati že dopoldne in višina snežne odeje je popoldan že presegla napovedi vremenoslovcev. Zelo sem se že veselil tradicionalnega petkovega večernega pohoda na Koreno, saj prinaša gaženje v globokem svežem snegu posebne čare in napore.

Malo po osemnajsti uri je bilo ob vznožju Korene v dolini reke Male vode pri Polhovem gradcu že cca. 20 cm snega in snežilo je še naprej na gosto. Seveda je vzpon v snežni idili potekal počasneje kot v suhem vremenu, ampak prvinski občutki so bili enkratni. Le zakaj 'prvinski'?

Med tem, ko smo se v čedalje globjem snegu vzpenjali proti Koreni, se je v pečici na kmetiji odprtih vrat pr'Janš že pekla svinjska krača.

Na vrhu pri cerkvi je bilo že dobrih 30 centimetrov snega, sledil je še kratek spust do kmetije. Ob topli kmečki peči smo pogreli naša prezebla telesa in mokra oblačila. Za boljše počutje in zdravlje smo z domačimi napitki telo potešili tudi od znotraj... Svinjska krača z domačimi ajdovimi žganci, kislim zeljem in ocvirki nam je dala dovolj energije za spust v dolino, verjetno pa tudi za vzpon na Tošč in Grmado naslednjega dne, ki sem ga opravil v prekrasnem sončnem vremenu.

Pot: Mala voda-Ravnohrib-Lenart-vrh Korene-pr' Janš-Lenart-Korošec-Mala voda

Slike pohoda na Koreno, Tošč in Grmado:

Polhograjski maraton - tretjič / Marathon around Polhov Gradec - The third time

presented by www.alltrails.com (former www.everytrail.com)

Okoli dneva spomina na mrtve, sedaj lahko rečem že tradicionalno, se odpravimo peš po Polhograjskem hribovju. Tura je trenutno dolga cca. 40 km z slabimi 1900 višinskimi metri, ki jih opravimo v slabih 7 urah. Zakaj pravim trenutno? Ker se nam pohodnikom poraja ideja, da bi pohod še malce podaljšali oziroma razširili. Kam in kako, pa bomo videli naslednje leto.

Hladno jutro v dolini, se je po krajšem vzponu proti Prapročam, kar hitro spremenilo. V višjih legah je že kraljeval jugozahodni  veter, ki je kmalu prinesel oblake in zakril toplo jesensko sonce. Proti Sivki in Pasji ravni so bili na travi še sledovi snega, ki je zapadel ob zadnjem poslabšanju vremena. Na poti proti Mlakam, se je sonce zopet začelo kazati izza oblakov in jesenska kulisa je bila zopet popolna. Sledil je še vzpon na Tošč in Grmado. Ker pri izletniški kmetiji Pri Koširju (Črni vrh) vrata niso bila odprta, smo bili na vrhu Grmade že kar lačni hladnega piva. Spust do kmečkega turizma Mihačk na Setnici je bil za noge že kar odveč, ampak za dušo in želodec pa ne...

Spust do izhodišča v Polhovem Gradcu je bil le še formalnost.

Profil:

Kolovrat

presented by www.gpsvisualizer.com

Goriška Brda sem do sedaj poznal bore malo. 

Nekaj zadnjih let se enkrat na leto zapeljem po češnje in po kakšno steklenico dobre peneče rebule. Že lani pozimi me je mikalo zbežati iz mrzle kotline v toplejša Brda, vendar je ostalo samo pri načrtih po kateri poti osvojiti Korado...

Ker je v tem jesenskem času moja kolesarska forma še na visokem nivoju, mi sam vzpon na Korado ni predstavljal dovolj velikega izziva. Na zemljevidu sem pogledal še malo severneje od Korade, proti Kolovratu in na koncu našel Kuk nad Livkom. Potrebno je bilo še najti primeren potek poti, na hitro sem naredil izračun kilometrov in višinskih metrov. Pripravil sem si primerno turo, sami neznani kraji, vasice, poti...

Dobrovo-Vrhovlje-Golo Brdo-Britof-Kostanjevica-Kambreško-Srednje-Vogrinki-Sedlo Solarji-Kuk-Sedlo Solarji-Srednje-Kambreško-Lig-Korada-Višnjevik-Dobrovo

Zjutraj sem že pred osmo uro prispel v kraj Dobrovo, kjer sem parkiral pred gradom. Sonce se še ni prikazalo iznad kepe oblakov nad Nanosom, pa vendar je bilo prijetno pri 12 stopinjah, ki jih je ustvarila zmerna burja. Za primerjavo, v Novi Gorici je bilo 4 stopinje, tako kot v Ljubljani. Pot me je vodila med vinogradi ob potoku Kožbanjšček, ki predvsem v zgornjem toku skriva nekaj biserov... 

Po rahlem vzponu proti zaselku Senik, se na prevalu (413 m) cesta spusti proti vasi Golo Brdo. Tam se cesta vije ob reki Idrija, ob blagem vzponu po makadamu do vasi Britof. Od tam se asfaltna cesta hitro dvigne do vasi Strmec in naprej do Kostanjevce, pa do glavne ceste po Kanalskem Kolovratu. Asfaltna cesta vijuga malo gor, malo dol, do razcepa Vogrinki (644 m). Od tam naprej se po delno makadamski cesti dvigne do sedla Solarji.

Vseskozi imamo enkraten pogled na italijansko stran hribovja in doline reke Idrija. Na grebenu Kolovrata je urejen muzej na prostem. Od tod se odpira lep razgled na nekdanje bojišče od Krnskega pogorja do Svete Gore in Furlanske nižine. Sledi še kratek strm vzpon do vrha Kuka. Povratek je potekal do vasi Lig, po isti poti kakor navzgor. Sledil je še rahel vzpon do vrha južnega dela Kanalskega Kolovrata, Korade. Tam sem si privoščil hmeljev napitek iz mesta ob Savinji. Sledil je še slikovit spust med vinogradi Goriških Brd.

V šestih urah sem prevozil slabih 99 km z 2100 višinskimi metri. Makadama je bilo malo, mogoče slabih 20 km.

Profil:



Zemljevid in ostali podatki:

Ker na zemljevidu vidim tudi drugačne možnosti pristopa na Kuk, me zanima kako je z prestopi meje z Italijo na številnih kmetijsko-obmejnih prehodih.

Picasaweb Slike: