Koča na Ermanovcu, Cerkljanski vrh, Bevkov vrh, Žirovski vrh, Koreno

Vzeti dopust za kolesarjenje v tako nestanovitnem vremenu je prava loterija... Pa vendar je vremenska napoved obetala majhno možnost ploh oz. neviht...
S kolegom sva šla odkrivati nove hribčke in dolince. Na poti po dolini potoka Kopačnica (oz. Topličica), je na zemljevidu označen kraj Toplice. Kadar sem se peljal mimo, sem se spraševal zakaj takšno ime. Ponavadi se po tej dolini spuščam proti Hotavljam in Toplice izginejo za mojim hrbtom še predem se spomnim, da bi se ustavil. Danes je bila prava priložnost, da izvem kaj več, saj sta ob cesti pri Toplicah delala domačina, s katerim smo se zapletli v prijeten pogovor, ki je prinesel kar nekaj kamenčkov v mozaiku zgodovine doline. Ime toplice in domačija Topličar pride iz toplega vrelca, ki je v tej dolini znan že stoletja. Vrelec so zaradi posebnih zdravilnih lastnosti vode že v starih časih obiskovali petični gostje od blizu in daleč. Leta nazaj je bil izkopan tudi bazen. Voda naj bi imela pri izviru 20 stopinj C, v globini 465 metrov pa 24 stopinj C. Mogoče se bomo čet deset let pri povratku iz Blegoša ohladili v pravem bazenu? V preteklosti pa so v dolini, tako kot mnogo kje v bližini, kopali železovo rudo. Kopač-nica.



Ker je bila koča na Ermanovcu zaprta, sva si med Cerkljanskim in Bevkovim vrhom na domačiji "Na Ravan" privoščila krajši počitek. Privoščila sva si 'rdečega bika' in domač sir. Kljub temu, da sva nahrbtnik malce spraznila, je pri odhodu z kmetije tehtal kakšeno kilo več! Le zakaj?
Pravijo, da ima dež v Bohinju mlade. Lahko bi dodali še, da se ti mladci ponavadi kar hitro razmnožijo proti okoliškim planinam... Ko sva prihajala na Bevkov vrh, je v Bohinjskih gorah že deževalo, grmelo pa je tudi že čisto blizu. V gozdu pod Bevkovim vrhom, sva si našla zatočišče pred prvim nalivom, ko pa je dež malo prenehal sva se spustila še malo nižje. Vendar samo do roba gozda. Tam sva se v pošteni nevihti raje skrila pod goste leske. Nestrpno sva se premikala pod listi, ki so prepuščali čedalje več vode. Še dobro, da sva se prej spustila malce nižje, saj je pod vrhom Bevkovega vrha pošteno treskalo. Leskovo zavetje ni zdržalo vode, saj je močan naliv je trajal dobrih 20 minut. Čisto premočena sva se spustila v dolino še preden je dež ponehal. Kolovoz do prve ceste pri kmetiji Lisjak se je spremenil v potok deroče vode. Kot bi se peljal s kolesom po toboganu - pa na srečo brez pristanka v vodi...


WaterCycling? Pa zašto ne? Pa tu na Jarunu sam!



V Sovodnju sva se ustavila v majhni okrepčevalnici. Ožel sem vsa mokra oblačila in oblekel edino suho majico. Po 'okrepčilu' sva se odpravila proti Trebijam. Že po parih minutah naju je zajela ploha. Hitro sva našla podkap pod nadstreškom majhne hiše. Na srečo je bila le majhna ploha. Suhe ceste proti Trebiji in Gorenji vasi so nama dala vedeti, da naju je nevihta pod Bevkovim vrhom prehitela za nekaj minut. Po tem spoznanju se začneš spraševati, zakaj nisva odšla od koče na Ermanovcu pet minut prej, zakaj sva se toliko zaklepetali pri preiskušanju sira, zakaj nisva... Brezveze, sedaj se dežja ne bojim preveč, samo strele so lahko usodne!
V dolini Brebovščice sva bila že skoraj suha, le čevlji so bili prepojeni z vodo. Tu sva se odločila še za vzpon na Žirovski vrh po nama še nepoznani poti. Iz Žirovskega vrha je sledil še rahel vzpon proti Golemu vrhu in spust proti Smrečju in Šentjoštu. Nadaljevanje pa je bila za naju že klasika. Vzpon preko Samotorice do Korene, kjer si ponavadi pri domačiji Lenart privoščiva zeleno steklenico osvežilne pijače z okusom po hmelju in šilce zdravilne, malce pekoče tekočine z okusom sadja - pretežno hruškovega. Iz nahrbtnika sem privlekel še dobrote od 'našega najboljšega soseda' in jih narezal na majhne kose. Teknilo je!



Super avantura je prinesla novih 125 km, 2330 višinskih metrov in dobrih 7 ur sedenja na kolesarskem sedežu.





Profil: